Doletela me je izgorelost

Vedno sem mislila, da vse zmorem. Nič me ni moglo spraviti iz tira in nisem razumela, zakaj nekateri ljudje neprestano hodijo okoli utrujeni in izčrpani. Teh ljudi sem srečevala vedno več, ko sem bila starejša. Vedno sem jih poslušala, da jih je strah, da bo izgorelost pri njih naredila svoje. Skušala sem jih razumeti, vendar jih nisem mogla, kajti bila sem srečna, polna energije in moje telo je bilo vitalno in zdravo.

Potem pa se je počasi začelo, največjo utrujenost sem čutila, ko mi je nekaj dni zaporedoma zmanjkovalo časa, to me je uničevalo tako psihično kot fizično. Ko sem že mislila, da sem priplezala na zeleno vejo se je zgodil kakšen neprijeten dogodek in tako je izgorelost počasi načenjala tudi mene. Dnevi so postajali vedno bolj naporni, nisem imela več časa zase, ponoči nisem več dobro spala in na mojem obrazu je bilo videti zaskrbljenost namesto nasmeška. Začelo me je skrbeti in ko sem pomislila, da grem po isti poti teh ljudi, ki so mi izgorelost pokazali že pred leti, me je zmrazilo.

Tako hitro sem si rekla, je izgorelost prišla v moje telo in nisem si mogla pomagati. Vsak večer, ko sem legla v posteljo sem si želela, da bi se zbudila spočito, polna energije, a to se ni zgodilo, izgorelost je bila tu in nisem ji mogla več uiti.

Zelo težko sem izgorelost sprejela in si rekla, da to je to in da moram stopiti do zdravnika. Nisem in nisem si hotela priznati, oklepala sem se svojih misli izpred par let nazaj, da jaz pa že ne bom doživela izgorelosti, vendar ni bilo tako. Ko sem spoznala, da je izgorelost tu, sem jokala in jokala, tako močno me je to prizadelo, dolgo se nisem pobrala, ko pa je prišel dan, ko sem si rekla, zmorem to, sem uspela, izgorelost je dan za dnem počasi zapuščala moje telo.